Mogočne rune so me izbrale …

Upam si trditi, da nisem jaz izbrala run, ampak so rune poiskale in izbrale mene in to že zelo zgodaj. Sedaj so tukaj, slišim in razbiram njihova sporočila, jih spoštujem ter sem pripravljena znanje o slednjih predati. So najbolj iskrene prijateljice, ki me spremljajo že dolga leta in postale so del mene. Ne da se jih naučiti z egom, lahko pa jih spoznamo s srcem. Nisem edina, imam pa edinstveni odnos z runami, ki lahko tudi vam pomaga, da z njimi spregovorite in se z njimi spoznate.

Rune so starodavna abeceda. Ime vsake črke ima poseben pomen, posebno vibracijo in zvok. Vas spremlja občutek, da so tudi vas poklicale? Tečaj za spoznavanje s starodavnimi nordijskimi runami je osnova, da se magično popotovanje lahko prične … 

7 novembra, 2022

Kot majhna deklica sem veliko risala …

Poleg glasbe je risanje bilo moje najljubše opravilo in hvaležna sem svoji družini, da mi priložnosti in časa za to nikoli ni primanjkovalo. Običajno sem risala fantazije svojih otroških čutenj, naravo, hribe, cvetje, morje in barke. Mnogokrat sem se poigravala in kar tako »kreirala« t.i. simbole, obstoječe črke preoblačila v različne sloge in se poigravala z ustvarjanjem lastnih pismenk, čemur takrat nihče posebej ni posvečal pozornosti.

Mama je shranjevala mnogo mojih umetnin in mi jih nekega dne želela pokazati. Sprva se nisem posebej ukvarjala z umetnostjo malega otroka, a nekako me je prevzel občutek topline in sem želela, da jih preprosto shrani, ker so pri njej na varnem.

Vedno so me fascinirale tudi oblikovno različne pisave in pismenke, zato je ena izmed mojih strasti tudi kaligrafija. Rune so se mojim očem pojavljale zmeraj pogosteje na raznih amuletih, v knjigah, nenazadnje v filmih (Hobbit, Gospodar prstanov, tudi Narnia …). Močno so me vabile, temu se ni bilo moč upreti.

In ko je učenec pripravljen …

Življenje mi je na pot pripeljalo Vesno Neferamis, ki je ravno v času najinega srečanja razpisala enodnevno izobraževanje. Na njeno osebno vabilo sem se slednjega udeležila, ker sem se želela še v domačem jeziku pobližje spoznati z vso to »nordijsko druščino«.

Ko sem iskala kamne, da jih prinesem s seboj na delavnico, sem doživela dogodek, kateremu sprva nisem pripisovala posebnega pomena. Na obrežju Šmartinskega jezera sem iskala kar se da podobne prodnike in se v trenutku ujela v zavedanju, da tam nisem sama. Najprej se za občutek nisem posebej zmenila, nakar me je zvok za mojim hrbtom le nagovoril, da sem se obrnila in pogledala kaj se dogaja.

Milo rečeno sem otrpnila, saj je pred mano stal velikanski labod. Mogočen in zelo odločen da doume, kaj počnem v njegovem okolju. Lepo ga je bilo spoznati, a nekaj na njem je bilo kar malce »strah vzbujajoče«, tako da sem precej hitro odkorakala stran, da bi nadaljevala svoje delo. Sledil mi je in zaradi nekako težko opisljivega neprijetnega občutka, sem ga želela odgnati proč od sebe.

Mož, ki je stal na opazovalnici, mi je prinesel vrečko primernih »priboljškov«, v upanju, da se bo labod nato vrnil nazaj v jezero. Res se je odpravil nazaj proti vodi, zaplaval in kmalu je zginil za ovinkom. Končno sem zadihala in v miru nadaljevala.

Ko sem pobrala še zadnji, 25 kamenček, neskončno ponosna na čudovit izbor, ki sem ga imela v mošnjičku, zagledam moža kako mi z gestami nekaj kaže. Bila sem predaleč, da bi slišala kaj govori in se skoraj ne zmenila za njegov trud. Nakar se želim odpraviti iz obrežja nazaj proti avtu, ko moj pogled še zadnjič pobegne proti jezeru.

Pred mano se je izrisal prizor, ki me še danes pušča brez besed

Izza ovinka je vračajoč se priplaval labod in za njim velika jata njih, ki so kot kaže bili družina. Kot da so pripluli skupaj in to z jasnim namenom. Jaz sem negibno obstala in se nenavadno prepustila dogajanju. Labod se je dvignil iz vode in se jasno napotil proti meni, kot tudi večina, ki mu je sledila. Tudi če bi želela pobegniti, nisem zmogla niti koraka. Pav mogočno so se postavili pred mano, me gledali in jaz njih.

Pobrskala sem po žepih, v upanju, da najdem še kakšen priboljšek, a zaman. Nato sem jih skušala spodbuditi k temu, da se vrnejo od koder so prišli, a se je zdelo, da me nihče ne upošteva. Ko smo se nekaj časa gledali in »pogajali« kdo bo odšel prvi, se je največji izmed njih zelo glasno oglasil, se otresel, obrnil in počasi so se glasno pričeli odpravljati nazaj proti vodi.

Občutek okamenelosti je popuščal tudi na moji strani in precej pretresena sem se počasi odpravila proti avtu, še nekajkrat ozirajoč se nazaj proti jati labodov. Bilo je tako nenavadno! Ko sem prispela do avta, mi je mož dejal, da jate 25 labodov pa res že dolgo ni videl, če sploh kdaj. Zanimivo, 25 kamnov in 25 labodov.

Odpravila sem se proti domu, oprala kamne in se pripravila za seminar

Ko sem prispela do Vesne, sem ji morala povedati svojo prigodo. Bolj kot sem jo zabavno pripovedovala, bolj se je Vesna resnila in v trenutku mojega pripovedovanja samo pojasnila, da so me prišle izbrat Valkire v spremstvu Odina. Hmmm, iz splošne zgodovine poznano, vseeno pa nisem bila prepričana, kdo ali kaj sploh so Valkire.

Valkire, bitja tako zemeljskega kot nezemeljskega izvora, prinašalke moči in opore kot tudi usojevalke človeka. Običajno opažene v spremstvu Odina kot njegova podpora, zaščita njegovim vojakom, večinoma gibajoč se po zraku, a mnogokrat zaznane, opažene in upodobljene v podobi belega laboda, transformatorja.

Nisem mogla verjeti lastnim ušesom in prijel se me je vzdevek »labodka«

To je bil začetek mojih mnogih nadaljnjih raziskovanj, ki so piko na i dobile, ko sem doma pospravljala omare in naletela na svoje stare otroške risbe. Vzela sem jih v roke in se zdrznila. Na večini njih sem že kot otrok upodabljala labode, morje, skale in barke na morju z zavitimi kljuni.

Ob njih sem risala simbole in med njimi prepoznala njih, rune. Največkrat sem izrisala berkano, perthro, ansur in jero … deklica iz podeželja, ki nikoli ni imela priložnosti videti ničesar podobnega.

Mogočne rune so me izbrale …

Kdo ve čemu, niti ne vem če je pomembno, da vem!

Tukaj so, slišim in razbiram njihova sporočila, jih spoštujem ter pripravljena sem znanje o slednjih predati. So najbolj iskrene prijateljice, ki me spremljajo sedaj že dolga leta in postale so del mene.

Tečaj je osnova, da se magično popotovanje lahko prične! In ne da se jih naučiti z egom, lahko pa jih spoznamo s srcem.

Nisem edina, imam pa edinstveni odnos z runami, ki lahko tudi vam pomaga, da z njimi spregovorite in se z njimi spoznate.

STARODAVNE NORDIJSKE RUNE

Spoznaj magičnost edinstvene abesede

Pridobi certifikat za delo z runami. Tečaj z Barbaro Vodnik bo voden skozi proces runske iniciacije.

VEČ O TEČAJU

Dobrodošli, čakamo vas!

VSI PRISPEVKI
KER STE PRIŠLI DO SEM, VAM JE BILA VSEBINA NAJBRŽ VŠEČ. 🙂

Ne zamudite novih majhnih skrivnosti življenja.

PRIJAVI SE NA E-NOVICE