Na vseh področjih v življenju poskušamo skrbeti, da vzpostavljamo ravnovesje in s tem omogočamo ciklom, naravi in nam samim optimalno delovanje. Eno izmed še kako pomembnih ravnovesij je tudi ravnovesje psihofizičnega telesa, na katerega pa radi pozabimo, predvsem tisti notranji, skriti svet; svet, ki leži pod našo kožo. Zavedamo se ga šele takrat, ko nas prične opozarjati z bolečino, s poškodbo, ob travmatičnih izkušnjah, dolgotrajnem stresu in ko se sprašujemo, kako bi lahko bolje odreagirali v določeni situaciji, »ko nas je vrglo s tečajev«. Vsi ti našteti dogodki in stanja imajo skupni imenovalec – nevrosenzomotorično ravnovesje.

Foto: Aleksandra Saša Prelesnik

Nevrosenzomotorično ravnovesje je ravnovesje treh poti – nevrološke, senzorične oz. čutne in motorične ali gibalne. Vse tri so prepletene, povezane in dober pokazatelj o kvaliteti delovanja našega telesa, uma, vedenja in reakcij.

Preprost opis delovanja treh sistemov: dražljaj, ki ga dobimo iz zunanjega okolja ali iz notranjosti telesa preko čutila, se prenese po živčevju do možganov, kjer le ti pošljejo odgovor nazaj telesu. Odgovor je lahko v obliki giba ali krčenja in izločanje notranjih žlez.

Razlogov, zakaj prihaja do neravnovesja na teh področjih, je več. Nekaj smo prinesli že s svojim prihodom na svet. Zato je pomembna informacija kako je potekala nosečnost, porod, prvo leto življenja. Vse je potrebno pričeti na začetku in pri temeljih. Tako kot pri gradnji hiše – dobri temelji so ključni za gradnjo stabilne in visoke hiše. Nevrološki temelji se pričnejo graditi od spočetja naprej. O teh temeljih, bom pisala v naslednjem prispevku.

Prav tako je pomembno, kakšno opremljenost za preživetje smo prinesli na svet iz vidika možganskih polovic. Vse to bo določalo kasnejše delovanje, udejstvovanje, učenje, odločanje, način komunikacije in našo odpornost na stres.

Naslednje področje so travme, dogodki, poškodbe, ki so nas močno zaznamovali.

Naše telo je tako čudovito narejeno, da informacijo in reakcijo o rešitvi, shrani za vsak slučaj – če bomo še kdaj v podobni situaciji, da nam bo le ta v pomoč. Res je pomembno, vendar ali naše telo res potrebuje biti v pozoru in popolni bojni pripravljenosti ves čas? Koliko odvečne energije porabi za to, ker je zaposleno z nečim, kar trenutno zanj ni funkcionalno.

Stres – mogoče poznate tisto primerjavo med zebro, ki teče pred levom in človekom v vsakdanjem življenju. Zebra se po pobegu pred levom, fizično trese, stresa in poskrbi za izločanje stresa iz telesa ter regeneracijo. Kaj pa mi? Mi pa tečemo pred levom in živimo v »nevarnosti«, pogosto dneve, tedne, leta…

V to kategorijo, kjer sistemi nihajo v ravnovesju, spadajo tudi razne degenerativne bolezni nevrološkega sistema, gibalnega aparata. Pogosto je tukaj začaran krog, ker se lahko vprašamo kaj je bilo prej – kokoš ali jajce.

Naša čutila in čutni sistemi so nadgradnja našega nevrološkega sistema. V kolikor prvi del ne odigra svoje vloge v svoji celosti, tudi drugemu zmanjkuje sape. S tem nevrološki sistem vpliva tudi na naše dojemanje sveta, predelavo občutij, ki pa se zelo rada zapletejo z našimi čustvi. Tudi pretirana občutenja, zaznavanja, čustvovanja, reakcije in vedenja so pokazatelj neravnovesja na treh sistemih. Vse to pa sili naše telo v preživitvene mehanizme.

Oba sistema vplivata na dinamiko, gibanje, premikanje in naše vsakdanje življenje. Veliko rdečih luči je prisotnih že predhodno, zato je le to pogosto vse prej od “poskočnega tandema”, polnega življenja in kreativnosti, ki si upa hoditi v življenju. Za možgane je veliko bolj pomembno preživetje, kot samo ravnovesje in naše življenje polno potenciala, zato naši možgani usmerjajo energijo tja, da nas obvarujejo in ščitijo.

Ni pa vse tako črno, kot se zdi. Ena izmed lastnosti možganov je tudi plastičnost, učljivost in spreminjanje. In ko jim ponudimo ustrezno pot, zgradijo tudi rešitev. Samo vedeti moramo kako zgraditi pot preko ustreznih spodbud, čutil, kaj jim ponuditi za hrano, da se odzovejo s pravilnimi odgovori, kaj ponudimo našim čutnim sistemom, da se pomirijo. Dobro opolnomočena sistema nam pomagata pri premiku in kvaliteti življenja. Nevrosenzomotorične poti lahko gradimo in spreminjamo vse življenje; s tem pa pomagamo k ravnovesju celotnega psihofizičnega stanja telesa.

Nihče ni tako popoln, da ne bi zmogel biti še boljši in zaživeti svoj poln potencial.

Kristina M. Miljančič